To je le nekaj imen, ki jih je v zadnjih dveh tisočletjih nosilo mesto Koper. Zadnja tri so italijanska, slovenska in hrvaška različica njegovega današnjega imena.

Nastanek Kopra in izvor njegovega prvotnega imena segata v pradavnino: Aegida je grško-tračansko ime, ki spominja na egido (ščit) grške boginje modrosti in znanja Atene. Po legendi naj bi se Atena hudo sprla s Pozejdonom in nato pred njegovim preganjanjem pobegnila prav v te kraje. Med spopadom obeh božanstev naj bi Atenin ščit, prevlečen s kozjo kožo, padel v morje, boginjino rotenje pa naj bi tako ganilo Zeusa, da je njeno egido spremenil v kleč. In če otok pogledate od daleč ali z višine, je prav zares podoben na morju počivajočemu ščitu.

Staro rimsko ime mesta, Capris, naj bi izhajalo iz dejstva, da so na otoku, kjer sprva ni bilo naselbine, redili koze. Po vsej verjetnosti so prav Rimljani prvi poselili del nizkega skalnatega otočka, na katerem je pozneje zrasel Koper.

Vendar pa sta že veliko stoletij pred tem na ustju reke Rižane, ob vznožju bližnjega griča Sermin, obstajala pristan in trgovsko središče, kjer je potekala izmenjava blaga in sužnjev, ki so prihajali s severa po kopnem in z juga po morju. Aegida utegne biti ime prav tega trgovskega vozlišča, ki ga je rimski zgodovinar Plinij Mlajši 

umestil med izliv Rižane in rimski municipij Parentium (Poreč). Kraj je bil popolnoma porimljanjen v 16. stoletju pr. n. št., ko je istrski polotok postal sestavni del Regio X – Venetia et Histria. To potrjujejo številne najdbe ostankov rimskih podeželskih vil (villa rustica) ter drugih arheoloških dokazov, odkritih na celotnem območju Sermina.

»Kozji« otoček Capris je postal pomemben šele v 5. stoletju, ko je bilo rimsko cesarstvo že v zatonu. Ko so ga začeli ogrožati vdori barbarskih ljudstev (Herulov, Vizigotov, Ostrogotov in Hunov), se je moralo kmečko prebivalstvo umakniti na otok, ki je postal ena od ključnih točk kraškega obrambnega sistema, imenovanega Claustra Alpium Juliarum.

Koper je menda imel svojo cerkev že sredi 4. stoletja, potem ko je cesar Konstantin izdal Milanski edikt, ki ga omenja Gregor Veliki, vendar se zdi, da ta cerkev ni dolgo obstajala. Koprska škofija je bila ustanovljena šele v 6. stoletju, ko je bila tukajšnja cerkev povzdignjena v škofijsko cerkev.

Po dolgotrajnem in izčrpavajočem bojevanju z Ostrogoti je leta 539 vzhodnorimsko cesarstvo spet dobilo Istro in na otočku so se naselili tudi Bizantinci. Sledili so vdori Obrov in Slovanov, leta 568 pa še vpad Langobardov, pred katerim se je v Capris zatekel tudi del prebivalcev okoliškega podeželja. Ko jim je bizantinski cesar Justinijan II. dovolil, da se tam naselijo, so kraj njemu v čast poimenovali Justinopolis. Staro in novo ime sta se nato kar nekaj stoletij prepletali, tako da v neki listini iz leta 976 najdemo zapisano »Justinopolis quae vocatur Capris«.

Bizantinske utrdbe iz 6. stoletja so imele obzidje z devetimi »svetimi vrati«: vsaka od njih so namreč spadala h 

kapeli, posvečeni enemu od svetnikov.

Zaradi svoje relativno varne lege je mesto ostalo bolj ali manj bizantinsko tudi v času langobardskih vdorov in vse do leta 788, ko so Istro zavzeli Franki.

Ob nastopu fevdalizma se je moral Koper, tako kot druga istrska mesta, soočiti z razpadom antičnega rimskega sistema, kakršnega so še bili ohranjali Bizantinci.

Ko so saracenski morski razbojniki v 9. stoletju prizadejali občutno škodo koprskemu ladjevju, so se začeli mestni politični in gospodarski veljaki v želji, da bi se bolje ubranili teh napadov in krepili pomorsko trgovanje, ozirati po Benetkah, ki so se po osamosvojitvi od Bizanca hitro in odločno razvijale v novo pomorsko silo.

Leta 932 sta mesto Koper in beneški dož Peter Kandijan sklenila prvo pogodbo o trgovanju in prijateljstvu, s katero se je Koper obvezal, da bo Beneški republiki letno dostavljal sto amfor vina. Tej pogodbi je leta 1000 sledil nov pakt, s katerim je Koper formalno obljubil zvestobo Serenissimi.

Okoli leta 1000 se je koprska škofija, ki so jo bili 250 let prej izročili v upravljanje gradeškemu patriarhu, združila s tržaško škofijo.

Leta 1036 je koprska komuna, ki se je obdržala kljub pretresom, značilnim za fevdalni red, in kljub temu, da je bila pravno podrejena istrskim mejnim grofom kot zastopnikom cesarja Konrada II., od slednjega pridobila določene privilegije, kot je pravica do samouprave, ter nekaj posesti. Koper si je prizadeval tudi za pridobitev statusa svobodne komune, kar mu je nazadnje s spretno politiko in diplomatskimi igrami med oglejskimi patriarhi in Benečani tudi uspelo.

Tretji pakt, ki sta ga pomorski mesti sklenili leta 1145, je za Koper pomenil nadaljnje približevanje in podrejanje beneškim zahtevam. Koper, v katerega so Benetke poslale svojega konzula, je moral Beneški republiki priskrbeti po eno galejo za vsak njen podvig v Jadranskem morju ter ščititi benečanske interese v Istri. Nova pogodba z Benečani, ki nosi letnico 1182, je bila prijaznejša do Kopra, saj mu je mesto v laguni podelilo pomemben monopol trgovanja s soljo, ki je bila takrat blago neprecenljive vrednosti.

Leta 1186 Koper ni samo postal svobodna komuna, ki so ji načelovali podesta in štirje konzuli, ampak je ponovno dobil tudi lastnega škofa. Vnovično vzpostavitev koprske škofije, ki je bila podrejena oglejskemu patriarhu, je dovolil papež Aleksander III. po tretjem lateranskem koncilu.

13. stoletje je bilo za Koper izredno pomembno in odločujoče. Leta 1210 je bilo mesto izbrano za glavni sedež istrskih posesti patriarhov, ki so bili izvoljeni za istrske mejne grofe in ki so mesto poimenovali Capo d’Istria.

Koper se je večkrat skušal rešiti beneškega jarma, vendar mu to ni uspelo niti s pomočjo goriških grofov. Boriti se je moral tudi proti tistim, ki so hoteli omejiti njegovo samoupravo. Leta 1230 je koprska komuna ustanovila z drugimi istrskimi mesti nekakšno zvezo za boj proti oglejskim patriarhom, ki so hoteli ob cesarjevi podpori uničiti mestno samoupravo.

Pristaši in zavezniki patriarhov na eni strani ter Benečanov na drugi so dolga leta bili krvave bitke, ki so spominjale na tiste med toskanskimi gvelfi in gibelini. Poskusov, da bi se rešili mučnih spon, ki so Koper vezale na Benetke, je bilo nič koliko, a so bili vsi zaman. Benečani so podrli obzidje in stražne stolpe poraženega mesta, mu vsilili beneškega podestaja ter zahtevali popolno podreditev in priznanje beneške nadvlade. Zadnji poskus, da bi Koper spet postal svobodna komuna, se je zgodil leta 1348, končal pa se je s pokolom vseh upornikov in najemniških vojakov in mesto se je moralo spet ponižno pokoriti.

Koper je ostal pod beneško prevlado vse do leta 1797, to je do propada Beneške republike. Več kot štiri stoletja

 je torej delil usodo z Benetkami, od katerih je prevzel najznačilnejši in najplemenitejši vidik: za beneškega doža je bilo izvoljenih pet njegovih kapitanov oz. podestajev.

Njegov pomen je naraščal, njegova oblast pa se je razširila na kar 42 istrskih krajev. Leta 1349 so Benetke izbrale posebnega predstavnika slovenskega zalednega življa, ki je dobil naziv »capitaneus Sclavorum« (kapitan Slovanov) in je bil zadolžen za reševanje vseh pomembnejših sporov in zadev.

Sčasoma je Koper postal glavno središče celotne Benečanom podložne Istrske pokrajine. Mesto je doživelo svoj največji demografski razmah v 16. stoletju, ko je štelo približno deset tisoč prebivalcev, vendar je epidemija kuge leta 1553 zahtevala več kot šest tisoč smrtnih žrtev.

Med letoma 1348 in 1797 se je Koper ukvarjal izključno z lokalnimi zadevami in z nenehnim vmešavanjem Benetk. Položaj pokrajinske prestolnice mu je dajal le navidezno moč, saj je bil sam v resnici najbolj nadzorovano središče, hkrati pa je moral pasivno trpeti posledice stoletnih razprtij med Beneško republiko in avstrijskim cesarstvom.

Strašna kuga, ki je razsajala leta 1630, je število prebivalcev skrčila s pet tisoč na tisoč osemsto. Leta 1719, ko je bil Trst proglašen za svobodno pristanišče, je Koper doživel svoj dokončni zaton.

Med kratko napoleonsko vladavino od leta 1806 do leta 1813 je bil Koper, ki mu je vladal prefekt, sedež distrikta, ki je obsegal ozemlja Buzeta, Pirana in Poreča. Potem ko so ga leta 1809 zavzeli Avstrijci, je Koper dokončno prišel pod njihovo oblast leta 1815, po dunajskem kongresu, ter postal naravno zaledje tržaškega pristanišča, ki je bilo takrat v silovitem vzponu. Kopru, čigar prebivalci so se ukvarjali z ribištvom, z manjšimi pomorskimi dejavnostmi in s krajevnim ladjedelništvom, je ostala le nepomembna obalna plovba.

Leta 1819 je koprska škofija prešla pod metropolitansko jurisdikcijo beneškega patriarha, od leta 1830 je spadala pod novoustanovljeno goriško nadškofijo, dve leti pozneje pa so jo priključili tržaški škofiji. Od leta 1861 je bil v Kopru sedež distriktnega kapitanata, v čigar pristojnost sta sodili tudi ozemlji Izole in Pirana.

Iredentistično gibanje je zaznamovalo drugo polovico 19. stoletja in prvo desetletje 20. stoletja tudi v Istri in v Kopru. Med Italijani in Slovenci so se začele porajati razprtije, med tukajšnjima narodnostnima komponentama je vzniknilo nevarno rivalstvo. Ko je leta 1882 nastala paroplovna družba »Capodistriana«, je mesto postalo pomemben dejavnik v pomorskem blagovnem in potniškem prometu. Leta 1902 je bila dokončana ozkotirna železniška proga, imenovana »Porečanka«, ki je prek Kopra povezovala Trst s Porečem. Leta 1910 je bila odprta prva Istrska razstava.

Po 1. svetovni vojni je Koper pripadel Kraljevini Italiji in ostal sedež občine.

Dogajanje po 2. svetovni vojni je znano: velika večina prebivalstva se izseli v Italijo in drugam po svetu, priselijo pa se ljudje iz notranjosti Slovenije, iz Istre in z Balkanskega polotoka.

Leta 1975 Osimski sporazum dokončno uredi vprašanje meje med Italijo in tedanjo Jugoslavijo. Koper tako dokončno pripade Sloveniji, ki leta 1991 postane samostojna država. Medtem je naraščalo število prebivalcev, z njim pa je raslo tudi krajevno gospodarstvo: Luka Koper, naftna družba Istrabenz, transportno podjetje Intereuropa, Banka Koper ter zavarovalnica Adriatic so najpomembnejši gonilci današnjega gospodarskega razvoja Kopra.

Kulturno dogajanje je v Kopru vzcvetelo ob koncu prvega tisočletja, s prihodom benediktincev leta 908, ki jim je v 13. in 14. stoletju sledilo še enajst drugih meniških in samostanskih redov. Že leta 1186 je bila v Kopru ustanovljena prva istrska javna šola. Blaženi Monaldo, ki je umrl l. 1280, se je proslavil kot kanonist – »magnum canonista et theologus« – in avtor slavnega dela s področja posvetnega in cerkvenega prava »Summa iuris canonici«, ki so ga natisnili leta 1516 v Lyonu.

Najbolj znan v Kopru rojen predhodnik humanizma je bil Peter Pavel Vergerij starejši (1349 – 1428), ki je bil učenec velikih humanistov tistega časa. Sodeloval je na cerkvenem zboru v Kostnicah (nemško Konstanz) in bil nato tajnik cesarja Sigismunda Luksemburškega.

Med pomembne Koprčane štejeta tudi Gerolamo Muzio (1496-1576) in Peter Pavel Vergerij mlajši (1498-1565). Prvi, ki je bil diplomat in književnik, je postal goreč zagovornik papeške kurije in katolištva. Z jeruzalemskim patriarhom Eliom, ravno tako Koprčanom, ga je družilo zagrizeno sovraštvo do škofa Vergerija, ki sta ga imela za odpadnika. Koprski škof Vergerij se je namreč z reformacijo prelevil v glasnika protestantizma v Istri. Zaradi svojih osebnih stikov in luteranskega prepričanja je leta 1549 odšel v izgnanstvo v Nemčijo, kjer je sodeloval tudi s Primožem Trubarjem, avtorjem prvih knjig v slovenskem jeziku. Luteransko krivoverstvo je bilo v Kopru izkoreninjeno že leta 1570, a je mesto ostalo sedež inkvizicije, ustanovljene l. 1523, vse do l. 1582.

Ugledna osebnost je bil tudi Santorio Santorio (1561-1636), priznan zdravnik, predhodnik današnje fiziologije in Galilejev privrženec.

Leta 1620 je v mestu začela obratovati prva istrska tiskarna. Škof Paolo Naldini, ki je l. 1700 napisal znameniti »Krajepis Justinopolisa«, je l. 1710 ustanovil italijansko-slovansko semenišče »Seminarium Italo-Sclavorum Naldinianum«, ki se je izkazalo pri izobraževanju glagoljašev.

Med pomembnimi pisatelji velja omeniti kar nekaj članov družine Gravisi, ki so pisali o zgodovini Istre, ter Gian Rinalda Carlija (1720-1795), zgodovinarja in enciklopedista, ki je med drugim objavil delo o koprskih starožitnostih.

V času Napoleonovih Ilirskih provinc se je izkazal prefekt Angelo Calafatti, ki je popolnoma preoblikoval urbanistično ureditev mesta.

Veliko je stvari, ki v Kopru pripovedujejo o Benetkah: palače, cerkve, krone vodnjakov in hiše. Mesto je skozi 

stoletja velikokrat spremenilo svojo urbanistično podobo. Kar 31 od nekdanjih 52-ih cerkev je izginilo ali so jih spremenili v bivališča, pisarne ali kaj drugega. Mesto je bilo razdeljeno v enajst četrti: Sv. Martin, Zubenaga, Izolska vrata, Bošedraga, Sv. Peter, Sv. Tomaž, Vsi sveti, Pusterla, Muda, Velika vrata in Brazol. Ogrodje starega mesta je ostalo skoraj nespremenjeno, tako kot obod okrog njega, saj je Koper zrasel na ne prav velikem otoku, vendar pa so velika melioracijska dela, opravljena po drugi svetovni vojni na treh četrtinah njegovega obrobja, korenito spremenila podobo mesta, ki so mu nekoč rekli »istrske Atene«.

Vstop v staro mestno jedro je danes mogoč po dveh širokih cestah, ki se odcepljata od zunajnivojskih križišč hitre ceste za Trst oziroma za Portorož in Buje.

Koprsko staro mestno jedro je danes večinoma obnovljeno in veliko je bilo storjenega ali še bo, da bodo stare umetnine spet zažarele v nekdanjem sijaju. V zadnjih tridesetih letih sta se v Kopru zelo razmahnila pristanišče in industrija, a je mesto moralo zaradi tega žrtvovati enkratnost svoje krajine, saj je moralo zgraditi na kopnem nova stanovanjska naselja in industrijsko cono. Koper stavi tudi na turizem in skuša v tovrstno ponudbo vključiti tudi okoliške kraje, ki se ponašajo z mnogimi gradovi, beneškimi stolpi in podeželskimi cerkvami, poslikanimi s freskami.